Irena in fotografije

MEGLENA JUTRA

2011-08-25T08:08:00.000-07:00

Avgust je. Kljub neznosni vročini se narava počasi že pripravlja na jesen. V ranih jutranjih urah je Ljubljansko barje prepredeno z meglicami. Uspelo mi je ujeti dan, ko je bil pogled na megleno barje s Svete Ane nekaj izrednega.
Ko se je sonce prikazalo izza daljnih gričev, je najprej napojilo belo kopreno z rožnato barvo.
Višje se je vzpenjalo, bolj oranžna je postajala megla, pojavile so se sence in spreminjale pokrajino v neznano prikazen, kot bi gledala površino tujega planeta.

Nato je sončna svetloba pojenjala, sonce je zakrila tanka plast oblakov, megla pa se je spreminjala v brezbarvno prosojno sivino.

V prosojno vato zavite vasice so se komaj prebujale iz spanja,
v tanki plasti megle sem zagledala okroglo obliko, bila je senca balona,

V daljavi pa se je v megli kopala tudi zaspana Ljubljana.
Počasi je čarobnost izginjala. Ostalo mi je samo še nekoliko minutk za hdr varianto.
Naslednjega dne sem poskusila srečo na barju. A situacija ni bila enaka, kot prejšnji dan. Poskusila sem uloviti področja, kjer se je megla vlekla v koprenah. Brez uspeha. Vedno sem jih videla le v daljavi.

Nato sem naletela na skupinico štorkelj, ki so dobro vedele, da jih ob tako rani uri niti na cesti nihče ne bo zmotil.

A čim sem se jim približala, so mi rekle adijo.
Odpravila sem se še proti Črni vasi in si vzela nekoliko časa za njivski posnetek.
V daljavi sem zagledala balona in predvidevala, da se bosta kmalu spustila na tla.
Sledila sem jima po ozki barjanski potki ...
in res se je eden pričel spuščati.
Skoraj na tleh je že bil, ko je balonar ugotovil, da si je izbral napačno točko pristanka.
Kaj hitro se je spet dvignil in prav lepo ga je bilo gledati, kako lebdi nad koruznimi polji.

BAČA PRI PODBRDU

2011-07-24T01:00:00.000-07:00

Ponavljam objavo zaradi onemogočenega ogleda večjega formata večine fotografij v zadnji objavi.

Dolgo je trajalo, preden sem se odločila za podvig, ki ga bom opisala. Na netu sem ga spoznala - fotografa Silvestra, ki zna ceniti lepoto kraja, v katerem živi. Predvsem zažiga s fotografijami Soče in njene okolice, zelo pa je aktiven tudi s fotografiranjem raznih prireditev, predvsem športnih. Doma je iz Bače nad Baško grapo. Kraj sem poznala predvsem iz filma "Na svoji zemlji", torej sem se glede na povabilo fotografskega prijatelja odločila, da si grem ogledat to lepoto, ki jo tako opeva.
Pot z avtom bi bila zame precej komplicirana, zato sem se enostavno vsedla na vlak in se zapeljala z njim preko Jesenic in Bohinjske bistrice, potem pa skok skozi tunel na drugo stran..., do Podbrda.

Na železniški postaji me je pričakal - priletni možakar, ki je kar žarel od veselja, da bo še nekomu lahko razkazal svoj kraj.
Odšla sva naprej, mimo starih hiš, vpetih v strmi breg, v hrib, skozi čudovite smrekove gozdove in neokrnjeno naravo,
do male vasice Bače, vsidrane pod visokimi vrhovi, med katerimi je dobro viden Babji zob, pogled pa seže celo do Blegoša in Soriške planine.
Ena od prvih stvari, ki sva si jih ogledala, je bila stara sirarna, spremenjena v mali muzej.

Čeprav je veliko hiš že zapuščenih, vasica še zdaleč ni mrtva, povsod se je nekaj dogajalo. Namenila sva se k cerkvici Sv. Lenarta in se mimogrede ustavila ob domačih živalih, ki so nama hvaležno pozirale za nekaj šopov trave.

In potem..., Sveti Lenart.
Pred cerkvijo se nama je odprl čudovit pogled na okoliške hribe.
Cerkvica Sv. Lenarta je v notranjosti sila preprosto opremljena, a ravno to ji daje poseben čar in lepoto.
Med ogledom sva naletela na tuja turista, Silvester jima je z veseljem postregel z zanimivimi informacijami o svojem kraju ter celo razkazal kor v cerkvi ter ju fotografiral, da bosta za vselej ohranila spomin nanj.
Kar malo mi je šlo na smeh, ko sem opazovala, s kakšno zagnanostjo je hitel opisovati lepote svojega kraja in pri tem uporabljal vse svoje skromno znanje tujega jezika. Če ni šlo drugače, so prav prišle tudi roke.

In potem sva nadaljevala pot - v naravo, preko velikih travnikov, ki jih vse pokosi sam. Negnojene senožeti so raj za metulje in druge žuželke ter v veliko veselje tistim, ki se ukvarjajo z makro fotografijo.

Našla sva mravljišče in se vrtela okoli nekega hroščka,
nato pa se odpravila dalje, mimo sadnih dreves, ki vsako leto kljub starosti bogato obrodijo, pa mimo macesnov in visokih smrek,

zna cemimo potokov s kristalno čisto in pitno vodo, po starih poteh, ki so bile zgrajene že v davnih časih, ko je še Napoleon hodil po naši zemlji. Silvester mi je pripovedoval, kako rado se zgodi, da pride v teh hribih do nesreče, ko se neizkušeni planinci odpravijo v nepoznano skalovje.
"Tam gori, v tistih skalah sta se zaplezala dva", je razlagal Silvester, "nihče si ni upal ponju, le jaz sem šel in preživela sta... Tam gori so gamsi, a tam gori očnice, najlepše cvetlice naših gora..."

Ogledala sva si še pašnik damjakov...,

nato pa se spet spustila nazaj proti vasici,
še enkrat vrgla pogled na malo cerkvico

ter se spustila v Baško grapo, v hlad bistre rečice Bače, ki si utira svojo pot pod starim Napoleonovim mostom.

V Baški grapi sva se pomudila še v cerkvici Sv. Miklavža,

potem pa si privoščila slastno porcijo postrvi v bližnji gostilnici.
Silvester si ni mogel kaj, da ne bi zajahal dveh oldtimerjev, ki sta parkirana samevala ob gostišču.

V strmi strugi je ropotal mlin in vabil, da ga nekdo ujame v objektiv. Žal sem ga lahko gledala le od daleč, struga je bila prestrma zame.
A Silvester ne bi bil Silvester, če ne bi pokazal svojih sposobnosti plezanja po strmih gorskih poteh, ki je že marsikaterega zablodelega turista rešila pogube. Spustil se je v graben in od blizu posnel mlinsko kolo, ki je tako vabilo.

Tako se je končalo najino potepanje po Baški grapi. S težkim srcem sem se morala vrniti in malo je manjkalo, da bi zamudila vlak, tako sva se zaklepetala. Hvala ti, Silvester, niti v sanjah si nisem predstavljala, da v naši domovini obstajajo tako čudoviti kraji.

BAČA PRI PODBRDU

2011-07-19T10:32:00.000-07:00

Dolgo je trajalo, preden sem se odločila za podvig, ki ga bom opisala. Na netu sem ga spoznala - fotografa Silvestra, ki zna ceniti lepoto kraja, v katerem živi. Predvsem zažiga s fotografijo Soče in njene okolice, doma pa je iz Bače nad Baško grapo. Kraj sem poznala predvsem iz filma "Na svoji zemlji", torej sem se glede na povabilo fotografskega prijatelja odločila, da si grem ogledat to lepoto, ki jo tako opeva.

Pot z avtom bi bila zame precej komplicirana, zato sem se enostavno vsedla na vlak in se zapeljala z njim preko Jesenic in Bohinjske Bistrice, potem pa skok skozi tunel na dru

go stran..., do Podbrda.

Na železniški postaji me je pričakal - priletni možakar, ki je kar žarel od veselja, da bo še nekomu lahko razkazal svoj kraj.

Odšla sva naprej, mimo starih hiš, vpetih v strmi breg, v hrib, skozi čudovite smrekove gozdove in neokrnjeno naravo,

do male vasice Bače, vsidrane pod visokimi vrhovi, med katerimi je dobro viden Babji zob, pogled pa seže celo do Blegoša in Soriške planine.

Ena od prvih stvari, ki sva si jih ogledala, je bila stara sirarna, spremenjena v majhen muzej.

Čeprav je veliko hiš že zapuščenih, vasica še zdaleč ni bila mrtva, povsod se je nekaj dogajalo.
Namenila sva se k cerkvici Sv. Lenarta in se mimogrede ustavila ob domačih živalih, ki so nama hvaležno pozirale za nekaj šopov trave.

In potem..., Sveti Lenart.
Pred cerkvijo se nama je odprl čudovit razgled na okoliške hribe.Cerkvica Sv. Lenarta je v notranjosti sila preprosto opremljena, a ravno to ji daje poseben čar in lepoto.

Med ogledom sva naletela na tuja turista, Silvester jima je z veseljem postregel z zanimivimi informacijami o svojem kraju ter celo razkazal kor v cerkvi ter ju fotografiral, da bosta za vselej ohranila spomin na te lepe kraje.

Kar malo mi je šlo na smeh, ko sem opazovala, s kakšno zagnanostjo je hitel opisovati lepote svojega kraja in pri tem uporabljal vse svoje skromno znanje tujega jezika. Če ni šlo drugače, so prav prišle tudi roke.

In potem sva nadaljevala pot - v naravo, preko velikih travnikov, ki jih vse pokosi sam...,

mimo sadnih dreves, ki so kljub starosti bogato opremljena z jabolki, češnjami, slivami..., pa mimo macesnov in visokih smrek,

mimo potokov in izvirov s kristalno čisto in pitno vodo,

po starih poteh, ki so bile zgrajene že v davnih časih, ko je še Napoleon hodil po naši zemlji. Silvester mi je pripovedoval, kako rado se zgodi, da pride v teh hribih do nesreče, ko se neizkušeni planinci odpravijo v nepoznano skalovje.

"Tam gori, v tistih skalah sta se zaplezala dva", je razlagal Silvester, "nihče si ni upal ponju, le jaz sem šel in preživela sta... Tam gori so gamsi, a tam gori očnice, najlepše cvetlice naših gora..."

Ogledala sva si pašnik damjakov...,

nato pa se spet spustila nazaj proti vasici,
še enkrat vrgla pogled na malo cerkvico
ter se spustila v Baško grapo, v hlad bistre rečice Bače, ki si utira svojo pot pod starim Napoleonovim mostom.

V Baški grapi sva se pomudila še v cerkvici Sv. Miklavža,

potem pa si privoščila slastno porcijo postrvi v bližnji gostilnici.
Silvester si ni mogel kaj, da ne bi zajahal dveh oldtimerjev, ki sta parkirana samevala ob gostišču.

V strmi strugi pod gostilnico je ropotal mlin in vabil, da ga nekdo ujame v objektiv. Žal sem ga lahko gledala le od daleč, struga je bila prestrma zame.
A Silvester ne bi bi bil Silvester, če ne bi pokazal svojih sposobnosti plezanja po strmih gorskih poteh, ki je že marsikaterega zablodelega turista rešila pogube. Spustil se je v graben in od blizu posnel mlinsko kolo, ki je tako vabilo.
Tako je bilo mojega potepanja po Baški grapi konec. S težkim srcem sem se morala vrniti in malo je manjkalo, da bi zamudila vlak, tako sva se zaklepetala. Hvala ti, Silvester, niti v sanjah si nisem predstavljala, da v naši domovini obstajajo tako čudoviti kraji.

NARAVA

2011-06-01T11:01:00.000-07:00

Še nedolgo tega je bilo Cerkniško jezero uklenjeno v led, a vode je bilo vsaj za vzorec.

Danes pa je scena popolnoma drugačna. Voda se je do popolnosti umaknila v strugo, zelena okolica pa je pokrita s prostranimi travnatimi površinami.

Pravi užitek je posedati ob njenem bregu in opazovati spreminjanje vodne gladine, ki jo buri rahel vetrič. Oblaki nad njo tvorijo neverjetne oblike, ki so iz minute v minuto drugačne. Mlade žabice se oglašajo v ponavljajočem zaporedju, nebo pa je prepredeno z brenčanjem obadov, kačjih pastirjev ter drugih žuželk. To so zvoki narave, upajmo, da jih bomo še dolgo lahko poslušali.

AH, TA NARAVA

2011-05-04T09:05:00.000-07:00

Bil je zadnji dan v aprilu in treba je bilo nekaj storiti, da ne bodo prvomajski prazniki prežalostni. Padla je ideja: šmarnice na vrtu že cvetijo, pojdiva pogledat, če so v gozdu tudi tako lepe. In odpeljala sva se - proti Celju in proti Šentjurju, nato pa proti Dramljam, k prijatelju, ki domuje dobesedno v raju, na samem robu gozda. Snidenje je bilo lepo, saj se že dolgo časa nismo videli. Lepo je pri njem, lepo urejen vrtiček in sadovnjak ima, a gozd je vabil in vabil...

Odšli smo na kratek izlet v okolico, pogledat, kje rastejo šmarnice. Poln breg jih je bil, a žal še vse v popkih. Ozirala sem se naokoli in..., zagledala nekaj tako čudovitega, tako veličastnega, česa takega v življenju še nisem videla! Ooooo, prelepa si, naša Slovenija, v svojih nedrjih skrivaš vse, za kar bi v tujini marsikdo prebrodil tisoče kilometrov, da bi si to lahko ogledal. Močvirnata kaluža, prekrita z živobarvno zeleno kopreno, za harmonijo pa podrto drevo in robidovje na bregu.

Na drugi strani krasi breg kaluže koprivni gaj. Eh, bo kdo rekel, kaj ti bodo navadne koprive! Toda, tu je ravno ta zdravilna rastlina dala piko na i ribniku, prekritemu z zelenimi algami.
In potem je tu še en ribnik, pa še eden, pa še eden... Cel kraj je prekrit z njimi. Česa tako fantastičnega še nisem videla.
Ustavljala sem se ob vodi, pred mostički, ob jarkih in strugah...

A prijatelji so mi uhajali. Počakajte vendar, kako je mogoče, da ne vidite vseh teh lepih stvari, ki nam jih narava ponuja kot na pladnju. Hočem se naužiti njene lepote, hočem čutiti, kako me preveva s svojim svežim, čarobnim dihom. Kam vendar hitite, kam se vam mudi, postojte vendar, utihnite vendar, prisluhnite tem njenim čarobnim zvokom in se vsaj enkrat umirite!

Hitela sem za skupinico, ki mi je vedno uhajala, čeprav se je v bistvu premikala srahotno počasi.
Niti prehod iz gozda na plano ni izničil te čarobnosti, ki sem jo doživljala. Pot, ki vodi čez polje v vinske gorica, hribček z oblaki, osamljena stara domačija,
skladovnica drv, pripravljena pred novimi domovanji za mrzle zimske čase,
stara, napol razpadajoča hiša, a za njenimi malimi okni je še vedno sled življenja.

Nekdo si je umislil lepo nasajen skalnjak ob cesti. Kako lep prizor!
Pot se je vila med zelenimi travniki, mejicami in nasadi trte. Vreme je nagajalo, sonce se je skrivalo za oblaki, a mene to ni ustavilo. Tu nisem bila zadnjič, ob prvi priložnosti me bo pot spet zanesla v te kraje in takrat si moram vzeti veliko več časa, da se s polnim dihom naužijem lepot, ki so me tako prevzele.

LJUBLJANSKI GRAD IN LJUBLJANA

2011-04-23T07:02:00.000-07:00

Vsakič, ko se ozrem proti utrdbi na strmen Grajskem griču, mi postane toplo pri srcu. Spomnim se svojih mladih dni, spomnim se čarobnih, skrivnostnih trenutkov, ko sva se Vičanka in Trnovčan zaljubljeno vzpenjala proti utrdbi in se potem dolgo časa pogovarjala o lepih stvareh, ki se dogajajo okoli naju in v naju, ki naju čakajo v prihodnosti... Lepi so spomini, človeku ostanejo za vedno ter so mu v tolažbo in oporo. Še vedno se rada povzpnem do gradu, pa čeprav mi to včasih pomeni samo dvajsetminutno sprostitev in rekreacijo.

Ponoči izgleda Ljubljanski grad takole:

Če pogledam skozi okno malo višje stavbe v centru mesta, se mi oči najprej ustavijo na Stolni cerkvi, za moje pojme najlepši zgradbi v Ljubljani.
Nato pričnem iskati. Tu, na levi stoji, a skriva ga strupena megla zaspanih, deževnih dni.
Ko se oblaki megle dvignejo, ga zagledam, Ljubljanski grad, še vedno je tam in me čaka. Pričnem si popevati znano popevko iz moje mladosti: "stari grad, dobri grad..." Odločim se: gor grem, pa čeprav bo moja pot kratka, samo gor in takoj spet dol.
Ni dolgo tega, kar so zgradili vzpenjačo, lahko bi se peljala z njo. Ne, nikoli, pa če lezem gor po štirih, si mislim. Kakšna sramota bi to bila zame, rojena sem tu, vedno sem šla gor peš in tako bo tudi ostalo.

Vzpenjam se med starimi, slabo vzdrževanimi hišami s polomljeni polkni in potemnelimi fasadami. Ob poti je marsikaj, kar vzbudi mojo pozornost. Na strmem bregu se prebujajo žafrani, tudi tu diši po pomladi.

Stara, bolna drevesa pričajo o minljivosti vsega.
Glej, glej, zgradili so nove lesene stopnice, kako lepo.

Srečujem zaljubljene parčke, pa turiste, pa mlade študente, prezgodaj upokojene mladenke s kužki, pa tudi zgubane in utrujene starke, ki komaj lezejo v hrib, njihova pot je vsak dan in leto za letom ista. Verjetno rinejo v hrib predvsem iz istega razloga kot jaz - da se malo razgibajo in obujajo spomine na mladost. Najlepše je srečanje s skupinico razigranih otrok, ki so potko zamenjali za drsalnico.
Sprostim se in poslušam pomladno prebujanje ob petju ptic in gruljenjem grajskih golobov.

In že sem na vrhu. Ravno toliko časa imam še, da pričakam tiste, ki so si privoščili uporabo sodobne iznajdbe. Potem se obrnem in si obljubim, da si bom vzela drugič več časa za raziskovanje grajskega prestiža.

In res, ob vikendu sem se vrnila. Na grajskem dvorišču je bilo živahno. Turisti iz Italije so uživali v prijetni senčki pod marelami, se sladkali z grajsko grmado in si ogledovali svojo novo pridobitev. Fotografirali so namreč stvaritve mladih umetnikov, skrite za hostelom na Metelkovi. Ogledovali so si fotografije in se krohotali na ves glas. Zanimivo, kakšno drugo mesto bi tako stvar spremenilo v turistično atrakcijo in kasiralo mastne denarje, a naše mesto jo skriva, kot bi mu bila v sramoto. Raje išče sredstva drugje...
Bilo je jasno, vidljivost dokaj dobra. Torej sem se vzpela na grajski stolp. Ne na tega, ki je na sliki, temveč na onega novega z uro, ki kar žari od beline nove fasade.
Pogled s stolpa je veličasten, tako na utrdbo, kot tudi na celotno mesto ter planine v ozadju. Če takole gledam mesto na dlani, se mi zdi, da Ljubljana sploh ni velika, ulice, hiše, stanovanjska naselja, stolpiči, dimniki..., vse je strnjeno v eno samo gmoto in pot iz centra za Bežigrad, tja v Črnuče postane naenkrat zelo kratka.

Še vedno nisem bila zadovoljna, dozdevalo se mi je, da so gore lahko še lepše, še bližje, vsaj tako jih včasih vidim, ko je ozračje popolnoma čisto. Zato sem se vrnila še enkrat, po dežju in v hudem prepihu. Šele tedaj mi je uspelo narediti posnetek, ki vsaj za silo priča, v kakšnem okolju je lepo, malo mestece, v katerem sem odraščala.

Žal mi ta tako ljuba, bela Ljubljana zadnje čase na vsakem koraku nudi eno samo, veliko razočaranje. Nič več ni prijazna, parkirišč je vedno manj, a povsod kasirajo, povsod same parkirne ure, redarji z visokimi kaznimi pa lovijo neubogljive ljudi, ki so prišli delat ali po nakupih in nimajo kje pustiti svojega konjička po človeku solidni ceni. Da ne govorim o kontrolorjih na avtobusih. Kot bi bili kriminalci in ne pošteni državljani, ki hodimo v Ljubljano po ljubi kruhek predvsem zato, ker nam je domača in ljuba. Ne Ljubljana, nisi več tisto moje lepo, domače mesto. Z veseljem se vsak dan vračam tja, kjer je mir, kjer pojejo ptički, kjer ni meni tako poznanega mestnega hrupa in cvilečih zavor, kjer ni parkirnih listkov...

EKSPLOZIJA POMLADI

2011-04-21T11:23:00.000-07:00

IŠKA DRAGA SE PREBUJA

2011-04-20T13:24:00.000-07:00

PREDDVOR

2011-04-20T12:51:00.002-07:00

Lep vikend je bil na vidiku. Dolgo sva se menila, kam bi šla. Padla je pametna misel: za nosom. In sva šla za nosom, mimo Ljubljane, skozi Kranj, vse do Preddvora. Kaj pa zdaj? Kaj naj slikam? Saj tu praktično ničesar ni, vse je že stokrat prehojeno in prežvečeno... Samo sprehod mi nič ne pomeni, le zakaj potem vedno nosim s sabo fotoaparat? No, navsezadnje sem našla nekaj stvari, ki jih je bilo vendarle vredno posneti.

SLOVO OD ZIME

2011-04-20T11:59:00.001-07:00

Malo zamujam z ledenimi vtisi s Cerkniškega jezera. A mislim, da vam bodo ob letošnjem navalu pretoplih spomladanskih dni kar prijali. Nekoliko hudo mi je za letošnjo zimo, čeprav je dolgo trajala. Toliko lepih stvari je bilo, sneg, pa zmrzal in megla... Naj se s temi fotkami poslovim od mrzlih zimskih dni.

POGLED S SVETE ANE

2011-01-20T11:17:00.000-08:00

Rada se povzpnem do Svete Ane, cerkvice nad Jezerom pri Podpeči. Od tam se mi vedno odpre čudovit razgled na barje in okoliške zaselke. A tistega dne se je povsod po dolini razprostirala strupena, zoprna megla. Niti predstavljati si nisem mogla, da ni povsod tako. Zaželela sem si ven iz morja umazanega smoga, na sonce. Torej, gremo na Sv. Ano. Navsezgodaj, kar v temi sva s soprogom prilezla gor in si svetila z žepno svetilko. Na vrhu sem se zazrla v belo modrino pod seboj. Potem sem jo zagledala - cerkvico na otočku, vso razsvetljeno in žarečo. A preden sem postavila stojalo in namestila fotoaparat, je že izginila v modrem morju. Za trenutek se je spet pojavila, potem pa spet izginila. Ko sem jo spet ugledala, je luč, v kateri je žarela, že ugasnila.

Pričelo se je daniti. Počasi, počasi je sonce širilo svoje žarke po belem morju, ga grelo in pilo, pilo... Vse, dokler ni tudi moja cerkvica spet prikukala na dan in ponovno zagorela v naravni svetlobi.

Sprehodila sem se okoli Sv. Ane.

Ko sem prispela na njeno senčno stran, sem ostrmela. Odprl se mi je čudovit razgled na obroč oddaljenih hribov in Julijske alpe, celo očak Triglav se je belil v daljavi.
Nato pa mi je pogled na odsev v megli dobesedno vzel sapo! Ne, ne, to ni mogoče! Cerkvica ima auro! Nikoli v življenju še nisem česa takega videla. Vem, da je vrh hriba energijska točka, vendar, v življenju si nisem predstavljala, da bom kdaj v življenju videla auro, ki obkroža cerkev. Sij je bil precej slab, zato sem sliko doma malo "obdelala", da je zadeva bolj vidna. Nobena fotomontaža ni, samo malo sem popravila kontrast in sence, potem pa sem se še z barvami malo poigrala, saj je megla idealna za take stvari. Stvar mi je povsem neznana, morala se bom malo pozanimati, kako je s to stvarjo...

Medtem se je megla med gozdnimi otočki že precej razredčila, koprene megle so tvorile čudne oblike in počasi izginjale. Vsako minuto je bil prizor drugačen. V dolini se je končno izvila iz belega oklepa mala vasica, speča in zasanjana v nežni vati meglenega puha.

Na poti navzdol sem spet zaplula v grdo, sivo morje, a tik pred tem sem naletela še na en čudovit prizor. Zima bela, res si mrzla in zoprna, a lepa tudi.
Težko je bilo oditi nazaj v pusto zimsko sivino, kjer še dolgo ni bilo mogoče na nekaterih mestih razločiti ničesar niti pet metrov pred sabo. A jaz sem sonce prinesla v dolino, dovolj ga je bilo za cel dan, grelo me je še v pozno popoldne in prisegla sem si, da ob prvi priložnosti spet obiščem hribček, ki me je tistega dne tako presenetil.

V PEKLU, ALI V NEBESIH?

2011-01-04T14:40:00.000-08:00

OGNJEMET V LJUBLJANI

2011-01-02T12:05:00.000-08:00

KRKA

2010-12-21T10:34:00.000-08:00

Pritisnil je hud mraz. Bilo je tako mrzlo, da so si nekateri ptički izbrali za počitek kar prostor ob semenu v krmilnici. Tale lišček se sploh ni zmenil zame, tako ga je zeblo.

A škoda je vsakega lepega, sončnega dne, pa naj bo še tako mrzel. Torej, na vrsti je bila Krka. Minus 13 stopinj je kazal termometer v avtu, ko sem zlezla ven in se odpravila proti reki, ki je prestopila bregove in se razlila po okolici. Grizlo je v roke, v nos, v brado. Prizor pa je bil fantastičen. Meglice nad reko, labodi na njej, odsev sonca, ledeno mrzla vodna površina se je kopala v jutranjem soncu in vse to je bilo zame nekaj enkratnega, neponovljivega.

In še opravičilo: zaradi devetkratnega pomanjšanja panoramskih fotografij je tule že močno okrnjena njihova ostrina.

FORMA VIVA

2010-12-21T09:40:00.000-08:00

Spet je zapadel sneg, bilo ga je kar veliko. A s kidanjem letos pri nas ni bilo problema. Čiščenje snega je bil pravi užitek.

Tako je več časa ostalo tudi za lep izlet na Dolenjsko, proti Krki.
Forma viva je bila vedno privlačen motiv za marsikoga.
Zanimivo, kako nizko je pozimi sonce.

A mene je predvsem pritegnil potok v neposredni bližini gradu. Hud mraz je pritiskal, iz deročih valov se je kadilo.
Tik ob potoku se je na travi in mahu nabiral led, porajale so se neverjetne oblike. Kar nekaj časa sem se vrtela tam okoli in kar hudo je bilo, ko se je bilo treba odpraviti nazaj, proti Ljubljani. No, pa drugič spet kaj.

SPET KUREŠČEK

2010-12-21T08:24:00.000-08:00

Tolikokrat sem bila že gor, da enostavno ne vem več, kaj bi še slikala. Ampak, brez fotoaparata ne gre. Križ iz drugega zornega kota naredi sceno spet zanimivo.

Klopi za romarje so prekrite s snegom. Ja, super!
Bor pred klopmi bo sicer koga zmotil, a težko je ignorirati tako lep prizor.

Strmina v gozdu, sence, ki jih mečejo drevesa...,
zasneženo pobočje z mladimi drevesci...,
pa spet pot navzdol.
In sneg, sneg vsepovsod. A ta sneg je tokrat drugačen - poln kristalčkov.

Nazadnje pa luč avtomobila in ledene sveče na njej.

Le kdo si upa reči, da se ne splača znova in znova iti na isto mesto?

SREČEN JE TISTI, KI VE, KAJ JE SREČA

2010-12-15T10:56:00.000-08:00

Vzela sem si dopust, da si malo odpočijem glavo, polno številk. Napovedano je bilo lepo vreme, zato sem si zaželela morja. Ampak, kot običajno so dan skoraj pokvarili oblaki, ki so se ravno v ponedeljek razprostrli povsod. Prijatelj je nedavno tega rekel, da je naša Primorska slovenska Kalifornija. Pa sem si rekla, pojdimo in poglejmo, ali je to res.

Prispela sem v Piran. Ja, res bi bilo lepo, če bi šla še malo dlje, tja do Dolomitov. Tako pa so zoprne deževne kaplje kvarile moje vedro razpoloženje.

Spustila sem se navzdol, po ozkih uličicah primorskega mesteca. Ulilo se je in iskala sem mesto, kjer bi malo povedrila. Našla sem nekaj posebnega, pa tudi izredno lepega: samostan Sv. Frančiška.

Nadaljevala sem pot in ugotovila, da so tudi ozke piranske uličice skrajno zanimive.
In potem Tartinijev trg. Preden sem uspela najti pravi pogled nanj, se je spet ulil dež.
Oblaki na obali so tvorili zanimivo kompozicijo.
Galebi so vedno fotogenični. A nisem bila zadovoljna z njimi, nikakor se niso hoteli postaviti tako, kot bi jaz želela. In teh ptic je na obali vedno povsod dosti.
Iskala sem neko zanimivo stvar. No, golobčki so tudi lepi, a spet nekaj vsakdanjega. Le kaj bi še fotkala...
Nenadoma sem zagledala moža, ki je hranil ptice. Neverjetno, kako domače so se obnašale do njega.
Ko sem prispela do njega, so galebi že pobegnili, a golobčki se niso pustili motiti.
Možakar je brez sramu poziral in odkrito kazal nepopisno zadovoljstvo, ko so se ptice sprehajale po njegovih rokah, se vzpenjale na njegove rame in zobale kruh, ki jim ga je ponujal. Pomislila sem: kako malo je potrebno, da je človek srečen. Le poglejte ga: nima ničesar, razen nekaj koščkov kruha in potepuških živali, ki vsak dan nestrpno čakajo, kdaj se bo prikazal na obali. A vendar je pravi car.

Čas je hitro mineval, morala sem se posloviti. Zbogom, kralj piranske luke, ob prvi priložnosti se bom spet oglasila in upam, da te bom spet srečala.

ŠE NEKAJ MRZLIH

2010-12-12T08:22:00.000-08:00

Ko sem se zadnjič peljala skozi Vrhovci, me je popadla misel, da grem pogledat rečico, ki je zadnje čase povzročila toliko zla Ljubljančanom. Če že ne morem kam dlje, je to prav zanimiva lokacija, morda pa ravno tam najdem kakšno zanimivost. Med vožnjo je z bližnjega drevesa prijadral zakasneli znanilec jeseni in se pripopal na prednje steklo avta. Izvil se mi je vzklik: o, kako lepo! In že se je znašel na spominski kartici mojega fotoaparata. Nato ga je odpihnil veter neznano kam.

Prispela sem do točke, kjer so Gradaščico zajezili in jo razdelili na dva dela. Davno je že tega, odkar je zadeva še funkcionirala tako, kot so si jo zamislili modri možje. Ob poplavah je bilo vode očitno preveč in se je razlila preko zapornic.

Prav lepo je bilo pogledati deročo vodo, čeprav je nedaleč od jeza hrumela ljubljanska obvoznica. Ni več tako, kot je bilo v času moje mladosti. Včasih smo se kot otroci tam kopali in uživali v miru, čisti vodi ter brezskrbnem poletnem zabušavanju, za nas je bila tam prava Indija koromandija. Zdaj je ta mali košček sveta komajda še opazen, vkleščen je med umazano hitro cesto in naseljem, kjer sem obiskovala osnovno šolo.

Sneg se je že skorajda stopil, a vejice, ki jih je od vsepovsod prinesla voda ter jih zagozdila med vrzeli zapornice, so bile še ujete v mrzli, ledeni oklep.

Malo sem se poigrala s časi.
Meni osebno so bili bolj všeč rahlo zamegljeni vodni curki.
Led je ukleščil tudi nanesene vejice v jarkih poleg jezu. V kombinaciji z njim so tvorile nenavadne oblike.

Prelepo dopoldne se je zame tako zelo hitro končalo, ujela sem še balon, ki se je ravno dvigoval nad visoke daljnovode in..., konec.

Žal mi je, da prvih treh fotografij tule kdo ne bo mogel odpreti na normalno velikost. Blog zadnje čase zelo rad malo ponagaja, nalagala sem dvakrat, za tretjič je zmanjkalo časa. Torej, naj bo tako, kot je.

ZIMA, ZIMA BELA

2010-12-12T01:34:00.000-08:00

ZIMA JE

2010-11-29T11:34:00.000-08:00

Jesen je minevala ob žalostnih vsakodnevnih hrepenečih pogledih skozi okno. Vsako jutro, dan za dnem sem opazovala sončne vzhode tam, za velikimi čebelnjaki visokega betonskega gozda. In vsako jutro sem si prisegla: prvi vikend, ki pride, bo samo moj. A ga ni bilo takega vikenda, vedno se je zgodilo kaj nepredvidenega, ali pa je slabo vreme pokvarilo vse. Kot bi se ves svet zaklel proti meni, kot bi mi hudič stal ob strani in šepetal, naj piha veter, naj lije dež, naj se pokvari vse, kar imam lepega v mislih.

Tako sem počasi dočakala zimo, utrujena na smrt, izmučena, izmozgana. Mrzla, umazana, meglena in ledena je prišla, se vsedla v vse ude mojega telesa, zmrznila v meni ter mi prinesla bolezen in še večjo žalost. Samo en dan, sem si pravila, samo en dan naj bo tak, da bom spet lahko videla, kaj se dogaja zunaj črnih mestnih vrat in zunaj debelih zidov, za katerimi moram ždeti in se pehati za ljubi kruhek.
Prišel je tisti dan, preprosto vzela sem si ga, ni šlo drugače. Ukradla sem ga brez misli na posledice, brez slabe vesti. Kratek je bil ta dan, a neprecenljiv. Lep, turkizni sij izza grdih oblakov je nakazoval, da je zgoraj še vedno prelepo modro nebo, da so tam nekje za debelo, sivo plastjo še vedno topli sončni žarki, ki bodo nekega dne zasijali tudi v mojo dušo, čeprav ne vem več, kam me pelje ta dolga, mučna pot življenja, ki je vedno daljša in vedno bolj blatna.

Za obzorjem se še vedno svetli, morda..., morda pa res nekoč dočakam, eno ali drugo, kaj se ve.

Čakala bom, nekoč mora priti. Nekoč, nekje se bo za temnim obzorjem pojavilo jutro, nekoč bom vstala in si rekla: konec je, svobodna sem. Zdaj grem lahko ven, v to moje lepo jutro, brez skrbi, kako bom preživela sebe in svoje in kdaj mi bo minil dan, ne da bi se ga sploh zavedla. In tedaj bo zavriskalo moje utrujeno srce, svobodno, prešerno, iskrivo, odprto za vse ljudi tega sveta.

BOLJ ZA ŠALO, KOT ZARES

2010-11-20T06:20:00.000-08:00

Vsi amaterji smo obsedeni s fotografijo, vsi se več ali manj radi igramo. Tudi jaz sem ena takih. Bila sem presrečna, ko so me nekega mračnega in deževnega dne mlade in vnete ustvarjalke povabile na enega od svojih srečanj. Pričakovala sem vse kaj drugega, kot pa to, kar sem doživela. Za prostor smo imeli na voljo skladišče, ki nam ga je rade volje odstopilo podjetje Blagomix: http://www.blagomix.si/.

No, mene so peljali s seboj, niti sanjalo se mi v bistvu ni, kje in kaj točno se bo tam dogajalo. Šele ob vstopu v prostor se mi je posvetilo, da to niti ni tako nedolžna stvar, kajti k realizaciji so z vso resnostjo pristopili naslednji:

Model: Mikica Stojanović
Stilistka: Katja Kozlevčar
Make up: Mojca Zajec
Frizura: Klavdija Fortuna

Vseh sodelujočih sicer nisem uspela slikati, v objektiv sem ujela Katjo, ki je se je seveda vestno sukala okoli svojega modela.

Nato mi je uspelo narediti posnetek oblikovalke ter njene prijateljice. Še posebej mi je bila všeč ena od njih. Lep portret, kajne?

In to je oblikovalka Nina:

Predstavljam tudi Mojco, ki je modelko skrbno ocenila, nato pa jo ustrezno naličila. Na take stvari se sicer ne spoznam, a mislim, da je bil make up kar v redu.

Za studijsko opremo je poskrbel Smiljan Šiška, prijeten možakar, ki ni več ravno v rosnih letih, a kljub temu prav poskočen in za vsako akcijo. Najprej je bil na vrsti strokovni posvet ob kavici,

sledilo je postavljanje razsvetljave. Kar malo sem se zgrozila, saj sem pričakovala kakšno novodobno, strupeno stvar, ki bo priklicala modelki pot na lica. Nič od tega. Trije stari, zguljeni reflektorji z improvizacijo softboxov, ki pa bi kar v redu služili svojemu namenu, če...

Počasi smo štirje fotografi pričeli razmišljati o tem, kako in na kakšen način bomo pristopili k akciji. Barvna belina je bila ključno vprašanje, saj svetlobne razmere kljub trem reflektorjem niso bile nič kaj ugodne. Svetlobe je namreč še vedno toliko zmanjkalo, da je bila potrebna doosvetlitev z bliskavico. Torej, prisotna bo mešanica rumene in bele svetlobe, kaj zdaj storiti?
Jaz sem stvar raje prepustila avtomatiki. Kasneje sem ugotovila, da je to bila precejšnja napaka. A kaj, ko sem imela samo tri možnosti: ali je vse vleklo na zeleno, rumeno, ali pa roza.

Ob preizkušanju nastavitev na fotoaparatih nam je priskočil na pomoč Borut Krošelj, ki se nam je z veseljem nastavil pred objektive. ISO 1000 ali bliskavica z zmanjšano jakostjo, ali neka srednja varianta obeh??? To je zdaj vprašanje. Dekle bo stalno v akciji, nižje hitrosti odpadejo, zaslonke pa zaradi objektiva itak ne morem nastaviti na manj, kot 4. Le kaj naj storim, da kvaliteta fotografij ne bo oskrunjena? Nekako sem izbrala razpoložljivi minimun in se vdala v usodo. Eh, itak je to samo učenje, kar bo, pa bo.

Medtem je Mojca že naličila našo glavno akterko Mikico in akcija se je pričela.

Vse je potekalo spontano, ob dajanju navodil, vzpodbujanju, smešnih opazkah in zbijanju pristnih šal.
V prvem kadru je Mikica predstavila: obleko Irine Milijić, puli Kaos in ogrlico NiNocHka.
Bila sem precej lesena, nikakor si nisem mogla najti pripravnega mesta in kota.

Drugi kader: obleka Irina Milijić, torbica Sanyam., ogrlica NiNocHka, pas kot ogrinjalo *ninaluba*.

Tretji kader: krilo by Katja Kozlevčar, pajkice Irina Milijić, pas in torbica *ninaluba*, ogrlica in uhani NiNocHka.

Viličar, ki je sameval v skladišču, nam je prišel kot naročen. Dekle se je zviralo na njegovih vilicah in kar čudno je bilo, da ni izgubilo ravnotežja.

Nato se mi je posvetilo: take stoje na prstih ene noge, kot jo je naredila deklica v prevelikem čevlju in na ozki vilici stroja, je zmožna samo baletka.

In potem..., potem se je zgodilo nekaj tako smešnega, da bo ostalo za vedno v mojem spominu. Nekje sem nekoč slišala stavek, ki se mi je zdel najprimernejši za trenutek, ko se je naša baletka zavrtela okoli viličarja. Strastno sem izjavila: "O, to je pa boljše kot joint!" Mladina okoli mene je planila v smeh. Kader je bil v trenutku zaključen, dekle na viličarju se je držalo za trebuh in kazalo svoje prelepe zobke. A jaz..., jaz sem razmišljala: le kaj hu... ta beseda pomeni, da se vsi tako režijo?
Četrti kader: obleka *ninaluba*, ogrlica NiNocHka, torbica Sanyam.

Meni so še najbolj uspevali portreti. Oj, kako si lepa, mladost!

Peti kader: majica, krilo in torbica *ninaluba*.
Tule smo bili vsi že krepko utrujeni, razen naše manekenke, ki je dobivala čedalje večji elan. Nikakor se nismo mogli spomniti, kam bi jo še postavili, da bi bila scena zanimivejša. V kotu skladišča je sameval avto s predrto gumo. Haaaa, se je Smiljanu posvetilo: poskusimo. Najprej sedenje na prtljažniku.
Nato operiranje s čelado. Vsebina fotke: "Po nesreči z motorjem grem raje z avtom..." Ali pa: "guma je prazna, grem pa z motorjem..."
nato smo gospodično zbasali v prtljažnik avtomobila. Tema: "ugrabitev".
Sukali smo se okoli avtomobila in nihče ni opazil, da je svetloba premočna in predirektna. Kaj, ko pa je bila scena tako posrečena. In nihče ni niti opazil, da se naš model čedalje bolj ugreza v notranjost prtljažnika. Njen pogled je vpil "na pomoč", a mi smo samo strastno pritiskali na sprožilce, dokler...

ni bilo konec našega veselja. Iz prtljažnika sta gledali le še dve dolgi nogi, vse ostalo je pristalo v jami sredi prtljažnika.
Še povzetek, oziroma zaključki: vsi skupaj smo se našega posla lotili precej nestrokovno, predvsem, kar se tiče studijske fotografije. Kljub trem reflektorjem je bilo svetlobe občutno premalo glede na to, da se je naš model neprestano premikal. Tudi ozadje je bilo morda malo premalo osvetljeno. Model je bil absolutno preblizu sten, o čemer ponekod izdajalsko pričajo sence na njih. Predvsem pa nikakor ni bila primerna kombinacija bliskavice z reflektorji.
Toliko o studijski fotografiji iz mojih izkušenj. Načrtna priprava je tukaj bistvenega pomena, sprotna improvizacija nikakor ne more obroditi pametnih sadov. In to, kar smo delali, ni več igračkanje, ampak pomembna stvar, ki bo drugič sigurno deležna še strokovnejšega pristopa.
Hvala vsem, ki ste me vzeli s seboj in mi podarili prečudovito popoldne, polno mladostne razigranosti. Če pa bo še kdaj priložnost nanesla, se toplo priporočam.

AWESOME

2010-11-01T06:50:00.000-07:00

JESEN JE TU

2010-10-25T11:39:00.000-07:00

Pa je prišla, težko pričakovana, vsa rdeča, rumena in zlata, ožarjena z večernim soncem. Lepa je, naj traja dolgo, dolgo.

TUDI TO JE ROMUNIJA

2010-10-21T09:59:00.000-07:00

Nisem nameravala pretiravati s popotniškimi vtisi z izleta po Romuniji. Nabralo se mi je pač veliko fotk, na vsakem potovanju z vso vnemo slikam vse, kar mi je zanimivo. Zato sem se odločila iz njih nekaj narediti, oziroma jih pokazati še komu. S tole zadnjo objavo bom končala. Lep potep je bil to, a program agencije, s katero sem se potepala, se mi je kar malo zameril. Vse, kar je bilo zame najlepše in najzamivejše, je dejansko švigalo mimo šipe avtobusa. Verjetno je bilo to z namenom, saj ne poznamo slabih navad ljudstva, ki se jih je navzelo skozi dolga leta, ko se je moralo nekako preživljati iz dneva v dan. In, če bi avtobus ustavil kje v kakšni zakotni vasici, ali naselju, ali pač na kakšnem mestu, kjer avtobusi običajno ne stojijo, bi se kaj lahko zgodilo, da bi bila naša varnost ogrožena. Torej, nikomur ne morem očitati, da nisem videla prelepih, okičanih in velikokrat z zlato barvo opremljenih cerkva. Res so lepe, vse se svetijo, že od daleč jih opaziš. Prav tako verjetno ni bilo mogoče navezati predhodnega stika s kakšnim vaškim veljakom, da bi nam malo uprizorili njihovo folkloro in pravo življenje. Pa tudi nemogoče je bilo predvideti, kdaj se bo na kakšnem hribčku pojavila ogromna čreda ovac, ki so se kot beli, puhasti oblački pomikale po travnati zelenini. Da ne govorim o majčkenih, pa kljub temu ljubkih hišicah, vozovih, konjih, pa ciganskih oblačilih, ki so tam nekaj povsem običajnega. Torej, slikce so tu, oglejte si še te zadnje posnetke. Na koncu vam predstavljam še sila zanimiv posnetek vrste, ki je nastala pred stranišči vedno, ko je avtobus ustavil. Sicer naj bi bilo fotkanje takih prizorov na bencinski pumpi prepovedano, a, kaj češ, tudi take stvari morajo biti. In čisto nazadnje še posnetek našega vodiča, ki se je sila potrudil. Moje nerganje, da določene stvari manjkajo, mu je sigurno šlo krepko na živce, saj je imel drugih skrbi dosti. Kaj še hočem, morala bi prej premisliti, za kakšno verzijo poti se bom odločila. In zdaj vem. Z avtobusom, polnim ljudi? Ne, hvala lepa. Izbrala si bom pot, kjer bom imela vsaj kanček več svobode in osebne mobilnosti, pa tudi časa.
Vesela sem, če so vam bile moje fotke všeč, če pa ste v njih iskali zgolj tehnične napake in pomanjkljivosti, vam ne zamerim, pač, kritično oko fotografa ne sme nikoli ničesar spregledati.

ROMUNIJA IN NJENA MESTA

2010-10-20T12:06:00.000-07:00

Mislim, da tokrat podrobnejše pisanje niti ni potrebno. Mesto je pač mesto, življenje v njem pa kot v mravljišču. Obiskali smo kar nekaj teh mest, ustavili smo se v Bukarešti, pa glavnem mestu Transilvanije - Cluju, pa v Brasovu... Romuni prav nič ne zaostajajo za drugimi državami, kar se mest tiče. Le ena posebnost me je impresionirala - vladna palača v Bukarešti, njena velikost in notranjost, ter njena okolica. Strahotna, brezobzirna in nenasitna razsipnost Chausheskuja je bila res nekaj neverjetnega. Je pa res, da sedaj ob obisku glavnega mesta Romunije marsikoga preseneti, ko vidi, kakšen spomenik si je v bistvu postavil.

Svetlobe v palači je bilo precej in s slikami sem kar zadovoljna. Tule na blogu res ne morem pokazati originalov, a me to prav nič ne skrbi, jaz vem, kakšni so.
Za naslednjič mi ostane le še tisto, kar sem močno pogrešala skozi vse potovanje: podeželje, folkloro, način življenja ljudi in seveda predvsem naravo.Nekaj scen mi je poleg današnje poroke še uspelo na hitro ujeti v objektiv. Kaj sem posnela, pa bom pokazala jutri.

TRANSILVANIJA - GRAD PELEŠ

2010-10-19T09:19:00.000-07:00

Danes vam predstavljam tisto, kar me je ob obisku Romunije tako prevzelo. Nad mestom Sinaia je grad Peleš. Do njega vodi pot mimo samostana, za ogled katerega je itak zmanjkalo časa. Izza drevja se je kmalu prikazal prelep gradič, ki je že po zunanjosti izredno interesanten. Zgrajen je v neo-renesančnem stilu in je delo nemškega artihekta. Pustimo zunanjost ob strani, domačini dobro vedo, kaj pomeni fotoaparat v rokah turista z velikimi očmi. Morala sem plačati za to, da sem ga smela uporabljati tudi v notranjosti, pri tem pa sem se hudo namučila, da mi je uspelo vsaj nekaj kolikor toliko lepih in dovolj kvalitetnih fotk. Takoj na začetku so mi prepovedali tisto, kar fotograf v izredno slabo osvetljenih prostorih nujno potrebuje - fleš. Potolažila sem se, saj sem dobro vedela, da mi itak ne bi bil v ne vem kakšno pomoč, kvečjemu v škodo. A brez stojala..., hehh, to težko in nerodno stvar bi v teh prostorih krvavo potrebovala. Takoj sem se zavedla, da bo moja naloga izredno težka. A sprehoditi se po prostorih tega gradiča brez fotoaparata... Ne, nikakor ne. To bi bilo prehudo zame, nikoli si ne bi odmerila kaj takega, to bi bil zame neodpustljiv greh, požrla bi se, zgrizla od obžalovanja, znorela bi od žalosti, da je ostalo tam toliko stvari, ki jih ne morem nikomur pokazati. Torej, veselo na delo.
Najprej samostan z obzidjem - tudi ta bi bil zanimiv, a je šel mimo.

Nato grad Peleš. Ja, res je lep, a v primerjavi z bavarskimi dvorci verjetno nič posebnega. Ali pa... Pritegnile so me freske in detajli v atriju. Sledila je notranjost. Tu sem obnemela, stegovala obe roki in napenjala pas fotoaparata okoli vratu. Zadrževala sem dih in ob vsakem škljocu lovila sapo. Toliko lepih stvari, zbranih na kupu, še nisem imela priložnosti videti. Zbirke orožja, kipi, slike, lesorezi, reliefi, štukature, vitraži, preproge...

Oslepljena od sijaja bogate opreme sem stopila iz gradu na plano. A vse to, kar sem videla tukaj, še vedno ni tisto pravo, najbogatejše. Sledi namreč spomenik sredi Bukarešte. Kakšen je ta spomenik, si boste lahko ogledali v naslednji objavi.

ČUDESA TRANSILVANIJE

2010-10-18T10:37:00.000-07:00

Potovanje v Transilvanijo je bila zame predvsem pot v neznano in nevarno deželo. Vedno sem ob misli nanjo dobila občutek, da tam še vedno vladajo srhljive, mračne in skrivnostne sile, ki jih čas ni mogel izničiti, še posebej zaradi njene sila divje in krvave zgodovine. Agencija Sonček mi je za majhen denar ponudila kratek izlet, ki se mu nisem mogla upreti, čeprav je bil dokaj naporen. In ni mi žal. Moje mnenje o celotni Romuniji se je v roku petih dni popolnoma spremenilo. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom naletela na toliko lepih stvari, skritih za zidovi gradov in palač.
Naše potovanje se je ves čas vrtelo predvsem okoli gradov in mest. Pot do tja je bila dolga, trajala je celo popoldne in celo noč, utrujeni in neprespani smo nadaljevali naslednji dan s prvimi ogledi. Vreme sicer ni bilo naklonjeno moji fotografski vnemi, pač je nekaj nastalo, včasih sem se morala znajti tudi v sila slabi svetlobi, brez kakršnih koli pripomočkov. A to niti ni tako važno. Važen je spomin, zabeležen in zaklenjen v mojih fotografijah. Ne bom razlagala, kje vse smo se vozili, kje smo hodili in, kaj je povedal vodič. Srčno upam, da vam bodo fotke dovolj jasno predstavile to, kar sem videla in občutila jaz.
Torej, pričela bom s srednjeveškimi gradovi, ki jih je v Romuniji ogromno. Nekateri so zelo lepo vzdrževani, drugi spet manj, ali pa so namesto njih samo še razvaline. Tale gradič je bil nekdaj dom Matije Korvina, ki nam ni neznan, saj ga opeva tudi naše ljudsko izročilo ter ga predstavlja kot kralja Matjaža, ki spi pod goro Peco.

Naslednja utrdba - grad Bran naj bi bila nekaj časa domovanje Vlada Tepeša, zloglasnega in krutega grofa, ki je sovražnike dal natikati na kole. Zaradi očetove pripadnosti zmajevemu redu je dobil ime Dracul, oziroma Zmajev sin, iz tega pa se je razvilo ime Drakula, katerega pomen je danes popolnoma drugačen in pripada slavnemu vampirju.
Notranjost gradu, ki sem ga imela priložnost videti, je temačna in polna ozkih, skritih hodnikov, prehodov in stopnic, kar je pravi užitek za ljudi z bujno domišljijo.

Meni osebno je bila bolj všeč okolica z zeleno gozdno hišico in ribnikom,

strašno so se mi dopadle zgradbe v bližnji okolici.

In, ker je grof Drakula tako zaslovel po celem svetu, je bil na programu tudi ogled njegovega rojstnega mesteca, Sighisoare.

Naj končam današnji del obiska Transilvanije s kipom grofa Drakule. Nič posebnega, bo marsikdo rekel, a tisto, kar sledi, daleč presega lepoto srednjeveške zapuščine marsikje v Evropi. Torej, splača se počakati do naslednje objave. Obljubim, oči se vam bodo napasle na blišču in sijaju, ki so ga dolgo zbirali za debelimi zidovi ljudje, katerih ni brigala beda revščine, s katero se je skozi stoletja prebijal iz dneva v dan ubogi romunski človek.

MOKRI ZAHOD

2010-09-21T13:05:00.000-07:00

Minil je še en dan žalosti, strahu in skrbi, kako in s čim popraviti vse zlo, ki ga je v dveh dneh neprestanega močnega deževja naredila narava. Voda še vedno zaliva kleti in pritličja hiš, malo je ljudi, ki se ne bi spraševali, zakaj je potrebno to zlo, ko je že drugega zadnje čase toliko. Marsikdo nima niti za vsakdanje preživetje, kaj šele za obnovo prostorov, ki jih je tako dolgo postopoma opremljal. Sonce spet sije, kot, da se ne bi nič zgodilo, odseva na oknih in fasadah barjanskih hiš ter v gladki vodni površini, njegov zahod pa je še vedno tako veličasten, kot vsak dan. Naj bo vsem mirna in spokojna noč, morda pa bo novi dan prinesel vsaj kakšno besedo tolažbe, če že drugega ne. Čas celi rane in rojeva upanje, da do česa takega ne bo nikoli več prišlo.

MOČ VODE

2010-09-18T11:27:00.000-07:00

Tole zlo sem danes posnela na Viču v Ljubljani, ko je mala rečica Gradaščica prestopila bregove. Med domovi, ki so nastradali, je tudi moja rojstna hiša. In zdaj držim pesti, da voda ne bo več naraščala...

KRVAVEC

2010-09-17T11:13:00.000-07:00

Krvavec - gora v Kamniško-savinjskih alpah ni težko dosegljiva, tudi za take, ki ne premorejo toliko telesne kondicije, da bi jo osvojili peš. Tja gor sicer pelje žičnica, v poletnih časih pa se je tja dovoljeno zapeljati tudi z avtom, saj je cesta lepo asfaltirana. No, to ni ravno zaželjeno, še posebej planinci ne bodo prav nič navdušeni, če ne boste premogli niti skromnega vzpona od vrhnje postaje žičnice, do oddajnika. Strmina je sicer kar huda, a počasi se daleč pride in prav nič ne bo nikogar stalo, če se bo delček poti potrudil peš. Predvsem je to kraj, kjer si spočije oko in uho. Razen občasnega mukanja pasočih se krav, veselih zvokov narodne glasbe iz bližnjega hotela Raj in prešernih vzklikov pohodnikov ter gornikov, ni slišati ničesar drugega. Tišina, nebeška tišina in čudovit razgled na venec gora, ki ga obdaja na eni strani, na drugi strani pa se daleč spodaj razprostirajo prostrane kotline in nižave. Če je lepo vreme, ki je tam gori zelo redko, je prizor veličasten, še posebej ob sončnem zahodu, ko gore ožari večerno sonce. Jaz nisem imela ravno sreče s soncem in svetlobo, a kljub temu je bil pravi užitek pohajati naokoli.

KDO BO HITREJE NA ONI STRANI

2010-09-08T11:46:00.000-07:00

Kabum! Tole je bil samo poskus, kliče po ponovitvi.

PARODIJA NA STERILNOST

2010-09-08T07:58:00.000-07:00